Bovška hiša

Pokrajinski okvir

 

Bovško je z vseh strani zamejeno z visokimi gorskimi grebeni.

 

Osrednji del z Bovcem, pokrajinskim in občinskim središčem, je izrazita kotlina, ki se proti severovzhodu razveja v dve dolini. Severna je obrnjena proti Logu pod Mangartom in prelazu Predel. Vzhodno ležeča dolina Trenta s svojim skrajnim krakom sega do gorskega prelaza Vršič.

 

Gre torej za ostro zamejeno geografsko področje, ki živi samosvoje življenje, to pa se kaže v raznih elementih pokrajinske kulture, od jezika do stavbarstva. Na tem območju se je primorsko stavbarstvo staknilo z alpskim izročilom in nastala je povsem samosvoja ljudska arhitektura.

 

V nadaljevanju so kratko predstavljene osnovne posebnosti bovške hiše, ki so obširneje in v celoti predstavljene v knjigi: Kajzelj, Miroslav. 1997. Bovška hiša. Ljudsko stavbarstvo od Učje do Trente. Ljubljana: Debora.

 

 

Bovška hiša

 

Za kmečki dom z Bovškega se uporabljajo izrazi bovška hiša, bovško-trentarski tip hiše ali trentarska hiša. Dejansko gre za isti generalni tip stavbe z nekaj izpeljankami, ki se od Žage do Trente nebistveno spreminja. Na poti od zahoda proti vzhodu se spreminja le materialna obravnava stavb. Zasnova hiše in njen oblikovni izraz pa sta na celotnem področju enaka.

 

Hiša je vrhhlevna z zunanjimi stopnicami ali ganjkom. V njej so po višini razporejene tri funkcionalne enote. V spodnji, prizemni etaži je hlev z gospodarskimi prostori, nad njimi je stanovanje, pod streho spravljajo seno. Običajno stoji na nagnjenem zemljišču, zato je zadnja stran spodnjega, gospodarskega dela hiše pogosto v celoti vkopana v breg. Vhodni, osrednji in hkrati bivalni prostor je kuhinja, ki je dostopna neposredno iz ganjka. Ob bok tega osrednjega prostora je postavljena kamra ali izba. V končni obliki ji je sledila še druga, simetrično dodana na nasprotni strani kuhinje.

 

Obod hiše je masivno zidan. Nanj je postavljena strma streha, ki ima precej večji naklon kakor alpska hiša našega osrednjega gorskega območja. Kolikor je vrsti kritine mogoče slediti v preteklost, je bila streha pokrita s skodlami in deskami, ki se je do neke mere ohranila le v Trenti.

 

 

Energetična zasnova

 

Pri kmečkih domovih je mogoče zelo jasno razbrati zavest in znanje o zdravi energetično varčni gradnji, saj je bila ta v trdih podnebnih razmerah naravna nujnost. Veliko bolj so poseljena južna pobočja. Mnogo je stavb, ki so postavljene na pobočje pod gozdnim robom in v primerni višini nad reko, tako da imajo v zimskem času tudi ob oblačnih dnevih za nekaj stopinj toplejše ozračje od dna doline. Če je oblika zemljišča le dopuščala, so obrnili hišo z daljšo fasado proti soncu. Po pravilu so tudi vse glavne odprtine na vzdolžni, južni fasadi. Na severni strani ni odprtin razen izhoda ali okna iz kuhinje. Na bočnih fasadah je običajno le po eno okno, potrebno za prečno osvetlitev in prezračevanje spalnih prostorov, ki sta imela še po dve okni na južni, prisojni fasadi. Relativna zaprtost bočnih sten je bila smiselna tudi zaradi glavnih in najmočnejših vetrov, ki na Bovškem pihajo v smeri vzhod-zahod in obratno. Mala stenska površina z eno samo lino je nudila vetru majhen odpor in preprečevala nepotrebno ohlajanje. Za dodatno varovanje so ob bočnih fasadah zasajali lipe, javore, tepke, pa tudi oreh.

 

Znanje o toplotnem coniranju hiše se je verjetno oblikovalo postopoma, na temelju izkušenj skozi rodove. Kuhinja je bila razdeljena na dve toplotni področji. Jedilna miza je stala blizu vhoda, na sončni strani prostora, kuhinjski del z ognjiščem pa na hladni strani. Bivalna kuhinja je z bočnih strani obdana s kamrama, ki delujeta kot toplotna tampona. Pod kuhinjo je hlev za drobnico, ki oddaja precej toplote. Nad stropom, v ostrešnem prostoru, je nekaj metrov visoko vskladiščeno seno – odlična toplotna izolacija. Zunanje hišne stene so kamnite, kar je slaba toplotna izolacija, vendar so to pomanjkljivost omilili s pravilno razporeditvijo prostorov. Prednost kamnitega zida je njegova velika masa, ki ima veliko toplotno akumulacijo. Segret še dolgo časa vrača nakopičeno toploto v prostor in tako ustvarja toplotno stabilno prostorsko klimo. Poleti ko je vroče, pa je imeniten zadrževalec zunanje toplote.

 

Hiša ima nad vhodno, to je južno fasado izredno velik napušč. Poleg drugih funkcij je odličen regulator osončenja. Poldansko sonce ob kresu sije zelo strmo in napušč v celoti zasenči južno fasado. Pozimi, ob božiču, ko je sončna toplota zelo dobrodošla, sije jutranje sonce pod zelo nizkim kotom. Takrat meče napušč na fasado plitvo senco, tako da jo sonce lahko v polni meri obseva in skozi okna prodira globoko v notranjost prostorov.

 

 

Streha

 

Strma streha z globokimi čopi bovško hišo bistveno ločuje od sosednje kobariško-furalnske hiše in jo povezuje z bližnjim alpskim prostorom. Oblika strehe ustvarja samosvoj stavbni tip v sklopu slovenske ljudske arhitekture.

 

Streha je strma, dvokapna, na konceh zaključena s še bolj strmima čopoma. Na stavbno telo je postavljena nesimetrično, tako da globoko previsuje vhodno fasado. Naklon strešin je večji kot pri alpski hiši na kranjski ali koroški strani. Tako strm naklon je morda sledil izkušnjam s skodlami in s snegom, ki bi naj čimhitreje zdrsnil s strehe. Potrebna je bila tudi čimvečja prostornina ostrešnega prostora, kamor so spravljali seno. Gospodarske zgradbe so manjše od stanovanjskih. Strehe so manjše, na stavbo postavljene simetrično in lahko tudi brez čopov.

 

Kritina je lesena, sestavljale so jo macesnove ali smrekove skodle. Obstajajo tudi domneve, da je bila poprej kritina slamnata. Skodle so kasneje zamenjale deske, ki so zaradi načete strukture nažaganih vlaken precej manj trpežne.

 

Velik napušč pred sprednjo fasado varuje pred soncem in dežjem vhode, večino oken, ganjk in stopnice. S svojo veliko širino vzdolž cele hiše omogoča številna gospodarska in gospodinjska opravila tudi ob deževnem vremenu.

 

 

Ganjk in stopnice

 

Ganjk s štenjgami (stopnicami) je druga posebnost bovške hiše in predstavlja oblikovno in konstruktivno samostojen del hiše. Postavljen je izključno ob vzdolžno vhodno fasado, nikdar k boku hiše. Ganjk nosijo stropniki, ki se prek vzdolžnega zida stegujejo za potrebno širino navzven. Stopnice so oprte na ganjk, z zunanje strani pa jih običajno zapira kamnit zid ali kar lesena opažena stena. Pod stopnicami je priročna drvarnica.

 

Stopnice so v izrazito kmečkem okolju lesene, v vaseh blizu Bovca ali v Bovcu pa pogosto zidane ali kamnite. Lesene stopnice, ki vodijo na podstrešje, so naslonjene na ganjk. Običajno so stalno postavljene, saj služijo poleti in pozimi.

 

Ganjk in stopnice sta edina stavbna dela, ki premoreta nekaj zadržane dekoracije. Ganjk ima še eno posebnost: samo v izjemnih primerih je okrašen s cvetličnimi koriti verjetno zaradi gole uporabnosti ograje za iztepavanje in izobešanje oblačil.

 

Dimnik

 

Prosto stoječi dimnik je tretja posebnost bovške hiše, ki pa je ohranjen le še v sledovih. Podstrešje, zvrhano s senom, je pomenilo stalno nevarnost požara. Dimniki so bili s preprostimi zidarskimi sredstvi le slabo zidani, imeli so veliko špranj, skozi katere so uhajale iskre in povzročale nepogasljive požare. Vkopana lega hiše je omogočala, da so zadaj postavili sorazmerno nizek samostojen dimnik, ki je bil tehnično obvladljiv in nenevaren. Z obokano kuhinjo je bil povezan z nagnjenim pločevinastim dimnim kanalom: z okroglo cevjo, povito zunaj z žico in ometano.

 

Ti dimniki nimajo več praktične vrednosti, saj se je spremenila gradbena tehnologija in način ogrevanja. Zato te dimnike lahko preštejemo na prste ene roke.